Raj pred vrati

Rad bi vam opisal kraj v bližini Ljubljane, ki me spominja na raj. V redu, jaz raja še nisem videl, a lahko, da je tak. To je Sv. Jakob pri Katarini. Slednja je bolj znana, čeprav je samo iztočnica do Jakoba. Ko oko zagleda to lepoto, telo vedno malo postoji. Globoko vdihne in misli se osvežijo. Pod tabo dolina Šentflorjanska, Alpe na dlani, mogočni Triglav malo odmaknjen, a blizu. Ljubljana se sveti v kotlini, z očmi poiščeš svoj dom. Kako majhna je Slovenija. Z vsakega kuclja se jo vidi skoraj celo.  Ko imate premalo časa za kak večji podvig, se odpravite na Jakoba. Lahko dostopen in prijazen.

  01jakob5.jpg

  • Share/Bookmark

10 komentarjev na "Raj pred vrati"

  1. Jaka, dne 25.10.2006

    Meni je bolj raju podobna Slemenova špica, čeprav grem tudi na Jakoba velikokrat. Pa e dosti več lepših kucljev po državi se najde.

  2. nordstar, dne 25.10.2006
    nordstar

    Se strinjam s teboj za Sleme 100%, vendar sem tukaj hotel poudariti neznansko bližino tega kraja. Za nas Ljubljančane pač…

  3. had, dne 25.10.2006
    had

    kje pa je ta slemenova spica??

  4. Jaka, dne 26.10.2006

    had: Do slemenove špice prideš z Vršiča ali iz doline Tamar (malo zahtevnejše). Je pa izjemno lepo mesto za meditiranje oziroma sprostitev, sploh pozno jeseni, ko macesni postanejo oranžno-rumeni. Nerad delam reklamo ampak na mojem blogu pod kategorijo hiking najdeš tudi slike s Slemenove špice.

    nordstar: Ja, res je zelo blizu za Ljubljančane in tudi dokaj lepo je gor. Imaš pa tudi več poti gor in tale s Katarine ima sicer proti vrhu lep pogled na cerkev in okolico mpak pot z druge strani je pa nekoliko manj obljudena in bolj “naravna” -> beri: ni tolk asfalta.

  5. had, dne 26.10.2006
    had

    zakon.. ravno odhajam v kranjsko za teden dni in mi bo tale nasvet prisel se kako prav..

    in ja.. zakaj ne bi naredil reklame za super blog!!! http://fejker.hopto.org/ blogi se morajo sirit.. ti pa svetujem, da dodas tvoje povezave na stran http://www.gore-ljudje.net/ ker imas zanimive opise!!!

  6. nordstar, dne 26.10.2006
    nordstar

    :had: Če bo vreme, boš v raju. Eden mojih najlepših dni v življenju se je odvil na Slemenu. Ko smo se “napasli” lepot, smo se polegli po travi (kot vsi ostali) in se enostavno imeli lepo. Potem smo zaspali v objemu nežnega jesenskega sonca. Uh. Parkiraš na Vršiču in čez eno uro si tam. Macesni, jezerca, trava.

  7. had, dne 26.10.2006
    had

    spomin mi slike stare pred oci budi :) sedaj sem se spomnil kje je to.. in ja.. definitivno pade tole v nedeljo zjutraj.. upam, da bo soncno vreme.. in tista jezerca so zakon.. pa se kekca?? so snemali tam, al nekaj podobnega :)

  8. vid, dne 26.10.2006

    1.Nordstarov komentar na to objavo je tak, kot moje mnenje, za nekatere Ljubljančane je podvig, če greš na PST, za nekatere (vidim da tudi zate) je to ravno nasprotno.

  9. [...] Cilj je bila Mojstrovka. Vendar je povišana temperatura in slabo počutje boljše polovice, preprečilo to namero. Spomnil sem se Nordstarovega posta in pa Jakovih fotografij. In odločitev je padla. Cesta do Vršiča je bila oblečena v oranžno preprogo, in barvne kombinacije dreves so jasno kazale znake jeseni. Sonce je vsake toliko časa sramežljivo pokukalo izza oblakov in razveselilo “planince”. Na Vršiču sva pustila avto in se odpravila na približno 50 minut dolgo pot na Sleme. Pot je urejena in je namenjena vsem pohodnikom. Nedeljsko dopoldne je privabilo veliko ljudi v gore in tokrat sem imel čas opazovati njihove navade in njihove posebnosti. Večina jih je bila po 5 minutah hoje v klanec povsem zadihana in rdeča v obraz. Veliko jih je ugotavljajo, da je ta tura vseeno malce težja kot pa tista na Šmarno goro, ki se je sicer lotijo ob nedeljah. Prav tako sem opazil, da “nedeljski pohodniki” večinoma ne znajo odzdraviti, ki jih pozdraviš in ne znajo pustit prednosti tistemu, ki se že vrača v dolino. Veliko staršev je pripeljajo svoje male nadebudneže, kateri so me parkrat nasmejali s svojimi dejanji in odličnim poznavanjem gorskih pravil. Oni so še najbolj pozdravljali in se smejali. Sicer sem vesel, da starši pripeljejo svoje malčke s seboj, vendar sem pogrešal generacijo 18-25 let, ki je nisem srečal na tem sprehodu. In to je rahlo žalostno. Ok, nazaj k sprehodu. Definitivno priporočam to pot vsakemu, ki nima veliko pohodniških izkušenj in premalo kondicije, kajti pot je ravno dovolj strma na trenutke, s čudovitimi pogledi, da ugotoviš, da za pohode potrebuješ veliko energije in tudi dosti volje. In na koncu, ko prideš na Sleme, ti pogled na čudovito planoto poplača vso energijo, ki si jo vložil v pot. Prav tako simpatične so vrane, ki pridejo jest čokolado skoraj iz roke, ampak 70% kakava jim očitno ni najbolj prijalo. Odličen nedeljski sprehod se je zaključil z večerom v jacuzziju in bazenih. [...]

  10. [...] Cilj je bila Mojstrovka. Vendar je povišana temperatura in slabo počutje boljše polovice, preprečilo to namero. Spomnil sem se Nordstarovega posta in pa Jakovih fotografij. In odločitev je padla. Cesta do Vršiča je bila oblečena v oranžno preprogo, in barvne kombinacije dreves so jasno kazale znake jeseni. Sonce je vsake toliko časa sramežljivo pokukalo izza oblakov in razveselilo “planince”. Na Vršiču sva pustila avto in se odpravila na približno 50 minut dolgo pot na Sleme. Pot je urejena in je namenjena vsem pohodnikom. Nedeljsko dopoldne je privabilo veliko ljudi v gore in tokrat sem imel čas opazovati njihove navade in njihove posebnosti. Večina jih je bila po 5 minutah hoje v klanec povsem zadihana in rdeča v obraz. Veliko jih je ugotavljajo, da je ta tura vseeno malce težja kot pa tista na Šmarno goro, ki se je sicer lotijo ob nedeljah. Prav tako sem opazil, da “nedeljski pohodniki” večinoma ne znajo odzdraviti, ki jih pozdraviš in ne znajo pustit prednosti tistemu, ki se že vrača v dolino. Veliko staršev je pripeljajo svoje male nadebudneže, kateri so me parkrat nasmejali s svojimi dejanji in odličnim poznavanjem gorskih pravil. Oni so še najbolj pozdravljali in se smejali. Sicer sem vesel, da starši pripeljejo svoje malčke s seboj, vendar sem pogrešal generacijo 18-25 let, ki je nisem srečal na tem sprehodu. In to je rahlo žalostno. Ok, nazaj k sprehodu. Definitivno priporočam to pot vsakemu, ki nima veliko pohodniških izkušenj in premalo kondicije, kajti pot je ravno dovolj strma na trenutke, s čudovitimi pogledi, da ugotoviš, da za pohode potrebuješ veliko energije in tudi dosti volje. In na koncu, ko prideš na Sleme, ti pogled na čudovito planoto poplača vso energijo, ki si jo vložil v pot. Prav tako simpatične so vrane, ki pridejo jest čokolado skoraj iz roke, ampak 70% kakava jim očitno ni najbolj prijalo. Odličen nedeljski sprehod se je zaključil z večerom v jacuzziju in bazenih. [...]

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !